Na nedeljski tekmi Mure in Celja smo na Fazaneriji srečali nekdanjega obrambnega igralca Mure Vladimirja Kožula. Srbski branilec je črno-beli dres nosil med letoma 2001 in 2003. Odigral je 62 tekem in dosegel 2 zadetka. Tekmo si je ogledal v družbi Sebastjana Vogrinčiča. 

Od takrat je bil na Fazaneriji dvakrat. Prvič leta 2011, drugič pa minuli vikend. Na Prekmurje ima lepe spomine, tudi zato ker se mu je v Murski Soboti rodil sin Andrej. 

Vladimir Kožul: "V zadnjih dvaindvajsetih letih sem bil na Fazaneriji dvakrat. V Sloveniji sem bil še leta 2019, ko smo bili z mlado azerbajdžansko reprezentanco na pripravah na Pohorju. Takrat mi sicer ni uspelo priti v Mursko Soboto, sem se pa vseeno srečal z nekaterimi nekdanjimi soigralci. Pred tem pa leta 2011, ko smo organizirali Partizanov kamp. Takrat sem se na Fazaneriji srečal z nekdanjim velikim prijateljem in danes pokojnim Francem Bobovcem. Res nisem bil že dolgo na Fazaneriji, zato sem toliko bolj vesel tokratnega obiska."

Kako se Vlado Kožul spominja svojega igralskega obdobja pri Muri? "Mirno lahko zapišete, da sem tu preživel svoja najlepša igralska leta. Na Fazaneriji sem bil tri leta, kasneje pa še eno leto v Nafti. Murska Sobota je nogometno mesto in vesel sem, da so me ljudje sprejeli. Iz tega obdobja imam veliko prijateljev, ki prihajajo tudi k meni v Beograd," pravi Kožul. 

Tako kot veliko nekdanjih igralcev tudi Kožul še vedno spremlja Muro. Kje pa je danes in kaj počne? "Sem trener. Po koncu igralske kariere sem se posvetil treniranju. Sprva sem bil sedem let v Čukaričkem. Pot me je nato vodila v Azerbajdžan, kjer sem štiri leta deloval v reprezentanci. Sledila je vrnitev v Srbijo, v Železničar Pančevo in Jedinstvo iz Uba, katerega lastnik je Nemanja Matić. Zadnja dva, tri tedne pa sem prost, zato sem to izkoristil in prišel v Prekmurje. Je pa v Srbiji zelo težko peljati neko strategijo, ker se načrti klubov hitro menjujejo. Izjema je bil Čukarički, kjer smo naredili dobro delo. V Sloveniji in Muri je malo drugače. Mura ima izjemen potencial in z dobro strategijo se da marsikaj narediti. Najbolj pa je v nogometu potrebno potrpljenje." 

Na včerajšnji tekmi smo ga videli v družbi Sebastjana Vogrinčiča, s katerim sta nekoč delila slačilnico. "Sebastjan predstavlja tisti najožji krog ljudi s katerimi sem ostal v stiku. Srečal sem se tudi s Kokolom, ki ga res že dolgo nisem videl. Zelo dobro se razumem z Radosavljevićem, ki pogosto pride v Beograd pa s Sulejmanovićem. Priti bi moral tudi Marjan Dominko, ki se je moral žal vrniti nazaj v Nemčijo. Član te generacije je bil še Aleš Luk," se tega obdobja spominja Kožul. 

V več kot dvajsetih letih se je v Muri marsikaj spremenilo. Stadion, ekipa in tudi organizacija. Kako je Kožul doživel zmago nad Celjem? "Užival sem, pa tudi Mura je zmagala. Stadion je lep, ambient je bil mogoče malce tišji, so pa bili tako kot vedno na nivoju Black Gringosi. Vedno so bili dvanajsti igralec. Pošiljam jim lepe pozdrave. Ko se je publika razživela so mi na površje privreli spomini. To je bila velika zmaga za Muro in upam, da bodo šli na lestvici še višje. Mura je velik klub, za mene eden največjih v Sloveniji," je zaključil naš sogovornik.

Kožul se je v Murski Soboti zadržal še v ponedeljek, ko se je še enkrat sprehodil po Fazaneriji.