Medtem, ko je bila rdeča nit nedavnega zasedanja skupščine NZS načrt, ki sta ga predstavila predsednik Radenko Mijatović in generalni sekretar Martin Koželj, in sicer strategija 2026-2031, s katero želi krovna hiša dvigniti splošno kakovost domačega nogometa pri nas, sta dva »slovenska velikana« v slepi ulici. In še kdo morebiti ob njima povrhu. Najvznemirljivejšo vprašanje v nogometni javnosti, ki je v primerjavi s prvim možem slovenskega nogometa precej bolj zaskrbljena nad klubskim stanjem, je – kaj bo z Mariborom in Olimpijo. 

Za prvega je v ozadju za prevzem upravljavskih pravic grški milijarder in lastnik Nottinghama Evangelos Marinakis, ki ga zastopa glavni operativec in pobudnik te kupčije Miran Pavlin. Tudi Olimpija z omejeno kapitalsko močjo predsednika Adama Deliusa več ni kos celjskemu (u)stroju in je obsojena na preračunljive poteze. Delius zato išče partnerja pri poslu, a je med drugim zavrnil ameriškega poslovneža Georga Junčaja, starega znanca iz neuspešnega poglavja pri (naši) Muri. 

NZS je na skupščini izpostavila štiri cilje, to je padanje kakovosti vrha, zaostajanje infrastrukture, finančna negotovost klubov in osip ter kakovost baze. A krovna organizacija bi morala že davno zavihati rokave v tej smeri, in na težave v klubskem nogometu prenehati le gledati iz varnega zavetja rezidence na Brdu. Tujci ali beri bolje, tuj sumljiv kapital, je denimo že potopil Domžale. Kaj hitro se lahko po spremembi oblasti v vzhodni sosedi zgodi, da bo naš rival iz Lendave ostal brez kisika v pljučih. 

Tudi na domačem, črno-belem travniku, nismo v dobri kondiciji. A logika je vseeno lahko jasna. Če bo manj kapitala, je treba več skupnosti, več lokalnega ponosa. Ker alternative vendarle obstajajo, pa čeprav bo preveč predrzno izpostaviti Bodø/Glimt kakor primer. Ampak vseeno. 

Vizije domačega nogometa sem se spomnil, ker se je kolega Simon na naši in vaši strani NK Mura skozi čas le v enem koncu tedna domislil ene objave izpred petih let in dveh izpred 31. let. To so bili časi, ko menda Žige Kousa dva dni ni bilo domov, in ko se pokalnega naslova niso veselili le člani, temveč tudi mladinci. Ob gasilski fotografiji slednjih sem se še spomnil izjemne kolumne Peron št. 16 Marka Radmiloviča. »Je prihodnost Maribora morda v koraku nazaj? Je mogoče klub rešiti prav tako, da znova postane del mesta, ne pa le produkt na trgu,« se je spraševal Radmilovič. 

Vprašanje presega Maribor. Gre za dilemo celotnega slovenskega nogometa: ali naj bodo klubi predvsem tržni produkti investitorjev – ali pa naj ponovno postanejo del mest, skupnosti in lokalne identitete? Kot je bila Mura v letih 2021 in 1995. To pa bi morala pravzaprav biti osrednja vizija domačega klubskega nogometa in seveda najbolj NZS. Zato bi te dni bilo veliko lažje tudi Robiju Kuzmiču.