Najprej opravičilo, spoštovani in predvsem dragi bralci naše spletne strani NK Mura skozi čas. Ni mi uspelo spisati kolumne v času, kot običajno, to je v zadnjem tednu aktualnega meseca. Če jo seveda sploh berete!? Smo pa z njo – mimogrede – že končali na Sportklubu. 

Je pa bilo pisati na velikonočno nedeljo toliko bolje. Po veliki (velikonočni) točki proti Olimpiji. Ko sem denimo šel domov iz Fazanerije, pa se mi je v glavo prikradlo tisto, kar je odmevalo in še odmeva te dni. In tudi bo. Nekaj, za kar je v narekovajih kriv tudi naš kolega Šavel. Mimogrede: lepo praznuj svoj praznik. V glavi se mi je namreč zavrtel bombastični refren Dubioza kolektiva: »I am from Bosnia, take me to America.« 

S tekme sem vračal s Frajmanom iz tako imenovane stare bande, pa legendo Mure, branilcem sodobnosti že v 80. letih Mertukom, ko se je mimo pripeljal ideolog naše igre in prvi obraz ekipe Kouter. »Tako se dobiva pike v boju za obstanek,« mu je navrgel nekdo iz naše odhajajoče družbe. Kouter je realno rekel nazaj: »Treba se fajtati. Druge ni.« 

Tudi kapetanov šef Slavic je zadel v izjavi po tekmi bistvo. Izpostavil je pomen domačega igrišča v zaključku sezone: »Že 10 tekem pred koncem smo napovedali, da imamo do konca več domačih tekem. To želimo izkoristiti. Fazanerija trud in željo vedno nagradi z aplavzom. To mora biti v borbi za osmo mesto naše dodatno orožje.« Mimogrede: na naši spletni strani imate mnogobroj podatkov o našem kultnem stadionu.
 
Tribuna Jug je v soboto znova vodila ob koncu tekme navijanje, na njej sem prepoznal znane obraze, recimo Draga Škaperja in njegove ekipe. Dobro smo vsi po dolgem času (končno) »oddelali« navijanje, tako kot fantje svoj boj na zelenici. Pregovorno sodniško zaščiteni žabarji so se rešili s strelom štoperja Borne po asistenci Kasala v prečko. 

Oni iz zahodne sosede pa so medtem padli v Zenici. Za slavo 40-letnega Edina Džeka in preostale bosanske nogometne druščine. In se je slavilo po celotnem teritoriju rajnke SFRJ in širše. Še enkrat: z bombastičnim refrenom Dubioza kolektiva: »I am from Bosnia, take me to America«. 

Mi pa smo si v soboto z velikim veseljem po tekmi komot zavrteli Šavlove Muraše. »Oča, mati, sestra, brat. Tü ma Muro sakši rad!« Tako se fajta, tako se bo o(b)stalo v ligi. Druge ni! Šteje vsaka točka, minuta, sekunda … Kot je tudi petminutni dodatek sodnikov z Olimpijo. Najpomembneje pa: Mura bo ostala tam, kamor spada. In dokler bo Fazanerija polna črno-belih src, bo klub vedno imel energijo za naprej. A prav v takih trenutkih se pokaže, kaj pomeni biti Mura: klub, ki nikoli ne odneha. Ko je bilo najtežje, smo stopili skupaj. Igralci, strokovni štab in navijači. V soboto smo znova dokazali, da Fazanerija diha kot eno. Pred nami pa je že nova sobota. Prihaja namreč (nek) Bravo.

Obstanek ni naslov prvaka, je pa včasih lahko enako pomemben, je ena od legendarnih nogometnih krilatic. Bravo tega ne razume. Mi pa. Pomeni novo priložnost, stabilnost in čas za gradnjo prihodnosti. Muraši moramo iz te sezone potegniti jasne lekcije – okrepiti jedro ekipe, dati priložnost mladim in ponovno zgraditi prepoznavno energijo, ki je klub že pripeljala na vrh slovenskega nogometa. 

Vsaj tako smo tudi obenem razumeli sporočilo z nedavnega občnega zbora. Pa še to: Žan Flis si je proti Olimpiji v požrtvovalnem padcu, da je ustavil kontro, poškodoval koleno, in je bržčas že končal sezono. Tudi zavoljo njega je treba obstati v ligi. Ali pa kot mi je rekel med tekmo oče od beka Petroviča. »Dovolj smo pogumni, da bomo zmogli, mi pravi mali.« Mi zmoremo! Se vidimo v soboto.