Slobodan Đurić je v Muri deloval več kot dvajset let. Črno-belim se je pridružil leta 1996, ko je postal trener vratarjev. Vmes je večkrat začasno prevzel krmilo članskega trenerja, za časa Mure 05 pa je kot samostojni trener na klopi preživel približno sezono in pol. Neumorni 78-letni Đurić je še vedno aktiven kot osebni trener vratarjev. Pod njegovim vodstvom namreč vadi kopica mladih in tudi nekoliko starejših vratarjev. S svojimi varovanci ga lahko srečujemo vizavi Fazanerije - na grbavici.

Vsi, ki Đuroja poznamo dlje časa, vemo da prisega na disciplino, delo, red in profesionalen odnos. Vedno stoji za ekipo in igralci, zato mu je marsikateri pristaš črno-belih zameril potezo na prekmurskem derbiju leta 2016. Takrat bi naj kot trener Nafte pohodil enega od igralcev Mure. Kot nam je priznal v intervjuju takšen pač je in je zato marsikomu tudi trn v peti.

Našega someščana smo povabili na kavo, oz. če smo čisto natančni na jabi špricer, ki je ena izmed njegovih priljubljenih pijač. Čeprav šteje skoraj osem desetletij tega s svojim videzom ne kaže. Je neverjetno čil in zdrav. Spregovoril je o svoji vratarski karieri, o tem kdaj je prišel v Slovenijo, kako je sploh prišel v Muro, kaj je zameril Subanu in Mörcu, zakaj bi moral biti Aleš Luk projekt Mure in zakaj je danes jezen na Muro ker ne zna in nima poguma dati priložnost mladim domačim vratarjem? Slobodan Đurić brez dlake na jeziku.

Človek, ki mu vsi pripisujejo dvajset let manj

Slobodan Đurić se je rodil 19. septembra 1946 in danes šteje dobrih 78 let. Kako se počuti pri teh letih? "Veš kako je. Danes sem dobro, jutri pa ne vem kako bo. Ne obremenjujem se z leti. Ko sem bil nedavno trener v Serdici me je glavni sodnik vprašal - gospod Đurić, mi lahko poveste koliko ste stari? Pravim mu naj ugiba. Dal mi je dvajset let manj. Vsi povedo manj. Pogosto me starši vprašajo koliko sem star, pa mi skoraj vsi dajo dvajset let manj (smeh)."

Đurić je danes osebni trener vratarjev, v avtu pa vedno vozi žoge in rekvizite. "Treniram mlade in nekaj starejših vratarjev. Kot osebni trener vratarjev otrokom dobesedno razlagam vaje in jih nato tudi pokažem. Da vedo za kaj se gre. Zakaj dobesedno? Zato, da lahko potem otroka popravljam, da ve kaj je naredil narobe. Ti mlajši trenerji pa vse te vaje delajo z interneta," pravi nekdanji trener Murinih vratarjev.

"Še en primer ti bom dal. Bil sem trener vratarjev pri Muri, direktor pa je bil Ervin Kerčmar. Z vratarji sem imel trening na grbavici, istočasno pa so imeli trening tudi mladinci. Kerčmar je ravno v tistem trenutku prišel s teniškega in opazoval treninge. Kolega trener je razlagal mladincem kaj morajo narediti pa pride k meni Kerčmar in me vpraša - si ti razumel kaj je povedal? Rekel sem ne. On pa pravi, nisem niti jaz. To ti želim povedati." Imena mi verjetno ne boste zaupali? "Ne ne (smeh). Ta trener to ve, ker se o tem pogovarjava. Naj ostane med nama."

Od Srema, Bačke Palanke do olimpijske reprezentance

Đurić je po rodu iz Srbije, natančneje iz Sremske Mitrovice. "Moj matični klub je Srem iz Sremske Mitrovice. Bivši standardni drugoligaš nekdanje Jugoslavije. Takrat je to bila vzhodna skupina. Tam sem pričel in branil dokler nisem odšel k vojakom. Ko sem se vrnil me je trener Vojvodine Vujadin Boškov odpeljal v Bačko Palanko. Tam sem branil pet, šest let. Prav tako v drugi zvezni ligi. Bačka je bila takrat dober in standardni drugoligaš. Dobro sem branil, bil sem tudi kapetan in član olimpijske reprezentance Jugoslavije. To je bila reprezentanca t.i. druge jugoslovanske lige," se spominja Đurić.

O gostovanju v Murski Soboti - 'isuse' pa tu ni stadiona

Slobodan Đurić je kot igralec Bačke Palanke igral tudi v Murski Soboti. To je bilo 31. marca 1974, ko sta se kluba merila v II. zvezni ligi zahod. Proti Muri je branil že na jesenski tekmi v Bački. "Spomnim se, da smo prispeli dan pred tekmo. Prespali smo v Radencih, v hotelu Radin, ki so ga odprli dan prej. Naslednji dan smo se peljali na tekmo. Se vozimo, vozimo in pogovarjamo - pa tu ni stadiona 'isuse'. Smo se pogovarjali kam smo to prišli. Ni bilo nobenega znaka o stadionu zato vprašamo mimoidoče, ki nam povedo, da je stadion v šumi. To je bila zelo zanimiva zgodba, ki jo še danes mnogim povem. Vidiš, kakšno naključje je to - v Murski Soboti bo tudi moj grob," pravi Đurić. "Tukaj sem igral le enkrat, z Bačko. Bil pa sem še enkrat z Mariborom, ko smo pri Partizanu na malem igrišču igrali revijalno tekmo. Takrat je prišel tudi Šekularac," se spominja Đurić.

Faksimile iz Sportskih novosti iz tekem Mure in Bačke Palanke v sezoni 1973/74.  Tekma v Bački Palanki je bila 9. septembra 1973, v Murski Soboti pa 31. marca 1974. Za Bačko je branil Slobodan Đurić.

Od sredozemskih iger do PAOKA

Za sabo ima tudi spodletel transfer v Grčijo, ki se je zgodil kmalu po sredozemskih igrah. "Leta 1975 sem bil pod vodstvom Otta Barića z reprezentanco v Alžiriji. Po vrnitvi se mi je ponudila možnost odhoda v PAOK, pri prestopu pa mi je pomagal Todor Veselinović. Odšel sem na Rodos kjer so se pripravljali. Skupaj s še enim napadalcem iz Urugvaja sem bil tam na preizkušnji. Trener je bil zadovoljen, zato smo naslednji dan odšli v Atene, da bi sklenili dokončen dogovor s predsednikom. Moj menedžer je bil nek Berger iz Nemčije. Skupaj z njim in Veselinovićem smo se zmenili za znesek, ki bi ga naj dobil. Veselinović mi je dejal, da je s predsednikom vse zmenjeno in da naj pazim, da ne bi kaj pokvaril. Je pa trener PAOKA Bergerju povedal, da sem zelo dober vratar, zato je menedžer mimo mojega vedenja navil ceno. Ko smo prišli do predsednika me je vprašal za pogoje. Dejal sem mu, da so takšni kot jih je povedal menedžer. Ne v minuti, v sekundi je bilo vsega konec. Nič mi ni bilo jasno. Vprašal sem kaj je narobe? Pozneje sem prek Veselinovića izvedel, da je Berger dvignil mojo ceno, ker mu je trener dejal, da sem zelo kvaliteten vratar," govori Đurić, ki pa ga spodletel prestop ni vrgel iz tira.

Izigral je Radnički, spoznal Dražena Petrovića in pobegnil v Slovenijo

Še naprej je iskal boljše pogoje in transfer v drugi klub. "Pozimi istega leta je moj bivši trener vodil Maribor in je potreboval vratarja ter še enega igralca. Šla sva jaz in Ilić iz Vojvodine. Pogovarjali smo se, vendar dogovora nismo dosegli, zato sem še pol sezone igral za Bačko Palanko. Takrat me je želel Radnički iz Niša. Prišel sem na pogovore k direktorju Kneževiću, ki je bil nekoč prav tako vratar. Vse smo se zmenili, nakar so mi v njihovem hotelu uredili prenočišče, da bi naslednji dan uredili vso papirologijo. Pridem v hotel, nakar mi povedo, da me kliče Kramberger, takrat eden največjih podjetnikov v Sloveniji. Najprej je klical k meni domov, vendar mu je žena razložila kje sem, zato me je dobil v hotelu. Vprašal me je, če sem že podpisal. Rekel sem ne, jutri bom. Tedaj mi je povedal, da naj sedem na letalo in grem za Maribor. Pobegnil sem iz hotela in odšel v Beograd na letališče. Tam sem se spoznal s pokojnim Draženom Petrovićem, ki je zamudil letalo za Maribor in je čakal drugega. Skupaj sva potovala. Prišel sem v Maribor in podpisal. Direktor Knežević mi je pozneje vedno govoril kakšno sramoto sem mu naredil."

Še en spodletel prestop - v Tirol

Sledila je epizoda v Mariboru kjer je nosil celo kapetanski trak. "V Mariboru sem vedno branil, nikoli nisem bil rezerva, od Prosena sem nasledil celo kapetanski trak. Tam sem preživel štiri leta, nakar mi je pokojni Branko Elsner uredil angažma v Tirolu iz Innsbrucka. Takrat je za Innsbruck branil Koncilija in dogovor je bil, da ga počakamo, da se vrne s svetovnega prvenstva in odide v Anderlecht, jaz pa zasedem njegovo mesto. Ko se je vrnil ni hotel oditi in tako je propadel še en moj transfer. Me je pa takrat Elsner povabil v Olimpijo, kjer sem preživel dve leti, nakar sem mislil počasi končati kariero. Sledilo je povabilo Zdenka Verdenika v Rudar iz Trbovlja, ki se je uvrstil v drugo zvezno ligo."

Janko Irgolić kriv, da je pristal v Murski Soboti

Za Đurića je nato sledilo obdobje trenerske kariere v kateri ga je pot zanesla tudi v Mursko Soboto. Postal je naš someščan. "Po koncu igralske kariere sem se vrnil nazaj v Srem in zaplaval v trenerske vode. Tam sem bil eno leto direktor kluba in trener. Navajen sem bil reda, odgovornosti in discipline, zato sem se vrnil nazaj v Slovenijo, v Maribor. Kmalu sem dobil trenerski posel v Rudarju iz Velenja, kjer sem treniral Karića, ki je takrat imel šestnajst let, oba Javornika in Pevnika. V Velenju sem preživel dve, tri leta, nato pa še dve leti v Avstriji Klagenfurt. Pozneje sem treniral še dva, tri nižjeligaše. V tistem obdobju je z mano v Mariboru 'rasel' tudi Janko Irgolič s katerim sva ostala zelo dobra prijatelja. Povabil me je v Gornjo Radgono, kjer bi opravljal vlogo koordinatorja v NK Radgona. To je bilo leta 1995, 1996. Ker je bil za Radgono znesek, ki sem ga želel nekoliko previsok mi je Irgolič predlagal dogovor z Muro, kjer bi treniral vratarje in nadomestil Zorana Cirkvenčića. Tako sem nekaj zneska dobil v Radgoni, nekaj pa v Murski Soboti. Začelo se je moje obdobje v Murski Soboti kjer sem še danes."

Največje spoštovanje čuti do Koblencerja

Kako se Đurić spomni svojega prihoda na Fazanerijo? "Najprej sem srečal Milana Koblencerja. Pokazal mi je tri, štiri članke iz časopisov. Rekel mi je, glej tu sem ti dal gol in to z glavo. Dejal sem mu, da naj pogleda nižje po članku, kjer je pisalo, da je bil igralec tekme Đurić. Tako smo potem začeli sodelovati. On je bil trener, njegov pomočnik Jože Karoli - Šošo, jaz pa trener vratarjev. Rad bi povedal, da se z Milanom zelo, zelo spoštujeva. Vedno me je vprašal - Đuro kdo bo branil naslednjo tekmo? V tistem obdobju je bil najbolj izkušen Štefan Černjavič, jaz pa sem mu dejal Dejan Nemec. Zaupal mi je, vedno sva se pogovarjala in vedno delala v dobrobit kluba. Sam sem takšen, pomagam trenerju če želi, rad imam red in disciplino," pravi Slobodan Đurić.

Mura jeseni 1997. Zadnja vrsta (od leve): Franc Jančar (fizioterapevt), Štefan Škaper, Dean Baranja, Adamo Baranja, Elvis Šahmanović, Goran Ristić, Zoran Babič, Nikola Talaber, Goran Gutalj, Matej Fras. Srednja vrsta: Štefan Černjavič, Aleš Gabor, Damjan Ošlaj, Franc Cifer, Marjan Dominko, Fabijan Cipot, Haris Alihodžić, Robert Horvath, Dejan Nemec. Spodnja vrsta: Srečko Ilić, Sebastjan Vogrinčič, Mihael Bukovec, Jože Karoli (pomočnik trenerja), Milan Koblencer (glavni trener), Slobodan Đurić (trener vratarjev), Štefan Gomboc, Sašo Lukič, Alan Mesarič, Erik Cirkvenčić. Foto: Franc Bobovec.

Vsem kasnejšim trenerjem so vedno govorili - pazi se Đurića

Kot sam pravi ga ravno zaradi tega niso vsi marali. "Vsem trenerjem, ki so pozneje prihajali v Muro, bodisi iz Maribora, Ljubljane in tako dalje so govorili naj se pazijo Đurića. Še danes ne vem zakaj, vem pa da smo se na koncu z vsemi s katerimi sem sodeloval poslavljali z objemi," se spominja Đurić. "Jaz sem takšen, odgovoren in deloholik. Kasneje sem zamenjal še Kranjčarja in Simeunovića. Vedno sem bil tu, ko je bila 'gužva pred golom'," se je slikovito izrazil nekdanji trener Mure in nam pokazal sliko Štefana Škaperja. "Evo, tu vidiš Škaperja. On je nekoč predsedniku Mörcu dejal - zakaj vi vozite tujega trenerja, če imamo tu dobrega trenerja? Takrat sem imel še B licenco, ne pa PRO. Mörec mi je nato dejal, da naj grem in končam to licenco. Šel sem in to naredil."

Đurić - kot tujec se moram vsak dan dokazovati

Sledilo je dvajsetletno obdobje pri Muri. "V Muri sem bil dvajset let. Spoštujem vse. Bil sem tujec in vem kaj to pomeni in še danes se čutim tujca. Imam slovensko državljanstvo, vendar sem v tem poslu tujec, zato se moram vsak dan dokazovati. Pogosto me sprašujejo kdaj bom nehal. Kdo bi vedel? Mogoče jutri," dodaja Đurić.

V teh letih je vedno treniral vratarje, razen pri Ćiru, ko je zaradi tega prišel v spor s Subanom in Mörcem. "Takrat sem Mörcu dejal - če bi Ćiro dejal, da porušite občino na tej strani ulice in jo zgradite na drugi bi vi to naredili. Tako so ga ubogali in se bali. Moram pa priznati, da je bil Blažević moj trenerski vzornik, tudi sam sem nosil modri plašč in beli šal."

Uničili so Aleša Luka

V spor z vodstvom pa ni prišel le zaradi Ćira, temveč prvenstveno zaradi odnosa do Aleša Luka. "Takrat so me z nogometne zveze vprašali kaj delamo z Lukom. Pa jih vprašam kaj pa? Povedo mi, da ga nameravajo vključiti v A reprezentanco, mi ga pa imamo za tretjega vratarja. Ker takrat nisem treniral vratarje sem jim dejal, da morajo za to poklicati v klub in se z njimi zmeniti. Ćiro je želel dva 35-letna vratarja, zato so pripeljali Mujčinovića in Pejkovića, Luka pa dali na stranski tir," je še danes nejevoljen Đurić.

Aleš Luk in Slobodan Đurić v začetku sezone 2000/01. Foto: Franc Bobovec.

Spomni se tudi dogajanja po takratnih pripravah v Zlatiborju. "Ko so se vrnili s priprav sem odšel na teniško igrišče na kavo. Za mizo je sedelo vodstvo kluba in mi govorilo, da so imeli težave z nezainteresiranostjo Luka in me prosili, če se lahko pogovorim z njim. Vedel sem za kaj se gre, vendar nisem bil njegov trener, zato nisem mogel nič," dodaja Đurić, ki pravi, da so Luka takrat dejansko 'uničili'.

Tudi zadnja leta uničujejo vratarje in igralce svoje šole

Đurić je brez dlake na jeziku dejal, da se nekaj podobnega dogaja tudi danes. "Lan Erjavec, ki je danes v Čardi bi moral, poudarjam, moral biti prvi vratar. Isto Šumenjak. Glej kaj delajo z njim. Vsaj enemu bi morali dati priložnost. Kdaj so nazadnje naredili vratarja? Zadnjih sedem, osem let niso nobenemu dali priložnosti. Pa sem ne štejem Raduhe, ker je naš vratar in sem ga treniral enajst let. Zato sem jezen na to kar se sedaj dogaja. Vidim, da tudi igralce iz lastne šole držijo bolj tako tako. To je popolna norost ali kot bi rekli moji rojaki v Srbiji - van svake pameti," je kar vrelo z Đurića.

Kdo so bili vratarji, ki v Muri niso dočakali pravih priložnosti?

Luk je le eden izmed potencialov, ki ni dočakal prave priložnosti v črno-belem. Kdo so bili še ostali? "Ajlec in Gačevski," je kot iz topa izstrelil Đurić. "Ko smo igrali v Avstriji proti Dinamu in Zvezdi sem dal v moštvo Ajleca in Gačevskega. Vedno sem dajal priložnost mladim vratarjem. Dobila sta ju tudi Nemec in Luk. Veš kaj je dejal Bozgo, ko je prišel k Muri? Šefe, v tej generaciji imate najboljšega vratarja v državi. Ogromno je bilo takšnih vratarjev," pravi Đurić, ki nam pokaže fotografijo Murinih vratarjev, ki jih je treniral. "Pokazal ti bom vse vratarje, ki sem jih takrat treniral, To so bili vratarji, ki so branili od šolskih turnirjev do članskih tekem."

Slobodan Đurić (spodaj v sredini) s svojimi vratarji iz leta 2012. V sredini sta vodja nogometne šole Boris Štivan in predsednik Miroslav Topič. Foto: Gregor Čiček.

O treningu vratarjev

Proti koncu pogovora se je naš sogovornik še enkrat dotaknil treninga vratarjev. "Glej, ti lahko vzameš pet, šest žog šutiraš in narediš trening. Pa trening mine. Moraš pa se na koncu vprašati kakšen je bil 'hasek' tega. Vsak vratar mora napredovati. To pa se zgodi z dobrim treningom in tekmami," je dejal Đurić.

O tem, zakaj Mitja Mörec ni dobil priložnosti v Muri

Zanimivi so spomini tudi na nekdanje igralce, ne samo vratarje, kajti Đurić je bil tudi trener v mlajših selekcijah. "V mlajših selekcijah sem med drugim treniral Damirja Čontalo, sedanjega vodjo mlajših selekcij. Ko se je odločal kaj in kako naprej me je klical njegov oče in me vprašal - gospod Đurić kaj naj naredim? Naj gre Damir na fakulteto ali naj postane nogometaš? Rekel sem mu, daj ga na fakulteto, ker tu ne bo igral. Od domačih so takrat dali priložnost le Žilavcu," pravi Đurić, ki se spominja tudi Mitje Mörca. "Mitja je bil vedno muraš od glave do pete. Takrat me je poklical in mi razložil, da ima ponudbo druge ekipe Sturma. Dejal sem mu - vem da si muraš in da si pri Muri zaslužiš da dobiš priložnost. Vendar je tukaj ne boš dobil, zato pojdi. Naredil je določeno kariero in je danes uspešen trener."

Kdo so bili najboljši Murini igralci?

Ob koncu našega pogovora je beseda nanesla še na nekdanje Murine igralce, ki se jih Đurić spominja iz svojih igralskih let. "Zelo dober je bil Koblencer. Igral je na desnem krilu, bil je hiter in dobro tehnično podkovan. Tukaj je bil tudi vratar Zoran Cirkvenčić, pa Vladimir Kukanja. Ne smem pozabiti pokojnega Nikolo Škrbića. Že ko je igral za Osijek je bil 'klasa'. Poznal sem ga že od prej saj smo z Bačko imeli derbije proti Osijeku," je zaključil Đurić in se kmalu po našem pogovoru odpravil na 'svojo' grbavico, kjer so ga že čakali nadebudni vratarji.