Karla Glažarja bi težko opisali z nekaj besedami. Po duši Sobočanec, športni učitelj po poklicu, nekdanji nogometaš in trener mlajših selekcij Mure, ki danes uživa v pokoju in še vedno vneto spremlja dogajanje na Fazaneriji. Kadar mu dopušča zdravje si z veseljem ogleda tekme Mure na katere se že kot po tradiciji pripelje s kolesom. Kolo je tudi njegov zvesti spremljevalec pri vsakodnevnih aktivnostih po mestu.

V otroštvu in mladosti je bil predan nogometu

Karel Glažar oz. Babo, kot je njegov vzdevek se je rodil 17. maja 1946, z nogometom pa se je začel ukvarjati že v otroštvu. "Pri Muri oz. takratni Soboti sem začel trenirati z osmimi leti in sicer leta 1954. Trenirala sta nas Slavko Svatina in Evgen Titan. Enkrat nas je treniral eden, drugič drugi, saj je Titan takrat še aktivno igral nogomet. Veliko smo hodili po turnirjih v Lendavo, Radgono in tako dalje. To je bilo do 60. leta, ko sem postal mladinec."

Na fotografiji, ki je nastala leta 1957, so mladi soboški nogometaši v soboškem Partizanu. Kmalu po nastanku fotografije jih je nekaj vstopilo v nogometno šolo Mure, pozneje so postali zelo dobri nogometaši, ki so uspešno nastopali v Murinem dresu tudi v II. YU ligi zahod. Na fotografiji v zgornji vrsti (od leve): Murgelj, Ostanek, Flajsinger, Šebjan, Gomboši, Lanjšček, Lülik in Žunič. Med zgornjo in spodnjo vrsto: Hegeduš. Spodnja vrsta: Šavel, Sabotin, Bavčar, Sabotin, Glažar, Kukanja, Šeruga in Sečko.

S štirinajstimi oz. petnajstimi leti so Glažarja počasi priključili k mladinski ekipi. "Leta 1960 sem se priključil mladinski ekipi. V času mladinskega staleža mi je najbolj ostala v spominu tekma na Fazaneriji proti Olimpiji, ki se je takrat imenovala še Odred. Ljubljančani so se borili za prvo mesto, mi pa za tretje. Vseeno smo bili mi boljši in zmagali je pa za Ljubljančane takrat igral tudi Brane Oblak. Mladince nas je treniral Feri Zelko." Glažar ima o Feriju Zelku, enem izmed najboljših igralcev Mure v zgodovini visoko mnenje. "Zelko je bil za mene eden izmed najboljših trenerjev, ki me je treniral. Takrat smo na njega in na Ferija Maučeca gledali z velikim spoštovanjem. Po znanju sta precej izstopala. Pri Zelku smo na treningu izvajali različne vaje, od strelov z razdalje, z glavo do predložkov in podobno. Spomnim se, da je žoga na treningih velikokrat končala v Ledavi."

Odlična generacija Mure iz leta 1962

Zadnje leto Glažarjevega mladinskega staleža je ekipo začel trenirati Volič iz Zagreba. Bil je prvi klubski profesionalec, ki je kasneje prevzel še vodenje članske ekipe. "K članskemu moštvu so me priključili s 17. leti, sicer velikokrat kot rezervo, za kar sem moral dobiti posebno zdravniško dovoljenje. Takrat so bile tekme organizirane tako, da je naprej igrala mladinska ekipa in nato članska, zato sem pogosto igral za ene ali za druge. Leta 1962, ko sem še redno igral za mladino smo imeli zelo dobro ekipo. Treniral nas je Volič, zraven mene pa so igrali še Stanko Maučec, Ervin Kerčmar, Vladimir Kukanja, Milan Koblencer, Jože Benko, vratar Vlado Bavčar, Zoli Baranja in ostali."

Mladinsko moštvo Sobote leta 1964. Stojijo od leve: Ahmed Volić (trener), Stanko Maučec, Vladimir Kukanja, Ladislav Balažic, Slavko Zadravec, Karel Glažar, Karel Horvat in Zoltan Baranja - Zoli. Čepijo: Jože Benko, Jože Baranja - Kano, Vlado Bavčar, Ervin Kerčmar, Franc Miholič - Pendo, Milan Koblencer. Bralce prosimo za razpoznavanje oseb.

Nisem želel postati profesionalec

Sledilo je obdobje igranja za člansko ekipo s katero je igral v slovenski nogometni ligi, kariero pa je nato začasno prekinil zaradi služenja vojaškega roka. "Od leta 1963 sem že redno igral za člansko ekipo, za katero sem igral do leta 1972 oz. 1973. Vmes sem od leta 1967 do 1969 odšel na služenje vojaškega roka. Takrat se je Mura prvič uvrstila v 2. jugoslovansko ligo, zato je prišlo do nekaterih sprememb v igralskem kadru, prednost pa so dobili "tujci". Na srečo je takrat avstrijski Radkersburg treniral Feri Maučec in je mene, Antona Puškariča in Ludvika Rebrico povabil onkran meje. Bili smo najboljši igralci."

V takratnih časih je imela Mura še eno ekipo, ki se je imenovala "stara" Mura. Za njo so igrali igralci, ki so nekoč že nosili črno-beli dres, vmes pa je za to ekipo igral tudi Glažar. "Mi, ki takrat pri Muri nismo bili v ospredju smo vmes igrali za "staro" Muro, kot so ji takrat rekli oz. za t.i. old boyse. Na eni izmed prijateljskih tekem smo se pomerili v prvim Murinim moštvom in ker sem bil najboljši me je takratni trener potegnil nazaj v prvo moštvo. V Avstriji sem tako odigral eno leto in se vrnil nazaj na Fazanerijo in z Muro igral v 2. jugoslovanski ligi."

Stara Mura leta 1971. Stojijo od leve: Perić, Vrdjuka, Puškarič, V. Horvat, Šarotar, Ilić, Kukanja, Podlesek, Glažar. Čepijo: Morčič, Maučec, Sečko, Rantaša, Rebrica, Skalar.

Z 2. ligo se je klub postavil na višji nivo, več se je treniralo, prišli so novi igralci in stvari so se počasi začele profesionalizirati. "Leta 1972 so se stvari v klubu začele profesionalizirati, zato so mi ponudili pogodbo. Želel sem še naprej igrati amatersko in za dušo, kajti bil sem že zaposlen kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli. Te službe nisem želel zapustiti, pa tudi treningi so bili dvakrat na dan. Takrat sem se odločil, da želim nogomet igrati le še za rekreacijo in sem prenehal."

Gol na tekmi pred 10.000 gledalci

Ker je igral na mestu napadalca in desnega bočnega igralca se rad spominja zadetkov. Muri je prinesel remi v Zagrebu, proti Karlovcu pa je dosegel zadetek s sredine igrišča. "Za časa mojega igranja nogometa so bili največji derbiji z Rijeko in Zagrebom. Te tekme si je ogledalo ogromno gledalcev. Takrat je imela Muro zelo dobro ekipo. Iz Maribora je prišel Boris Binkovski iz Zagreba pa denimo Ivan Pintarić. To so bili pravi profesionalci, ki so bili večji “znalci” od nas. Najbolj mi je ostala v spominu domača tekma s Karlovcem, kjer sem dosegel dva zadetka, enega s sredine. Rad se spomnim tudi tekme, ko smo leta 1972 gostovali v Zagrebu. Na stadionu v Kranjčevićevoj smo se pred 10.000 gledalci pomerili z Zagrebom in igrali 1:1. Na tej tekmi sem dosegel avtogol in gol. Zagreb je dal gol potem ko se je žoga od našega živega zidu odbila v mrežo. Pozneje sem pa to napako popravil in dosegel še en zadetek za 1:1."

Zagreb : Mura, 5. marec 1972. Stadion Kranjčevićeva. Stojijo od leve: Kopač, Cirkvenčić, Glažar, Gavrilović, Posavec, Husar. Čepijo: Binkovski, Kranjc, Košak, Pintarič in J. Horvat.

Vedno sem želel trenirati le otroke

Ko se je Glažar poslovil od aktivnega igranja nogometa je svoje delo posvetil izobraževanju in vzgoji mladih nogometašev. "S koncem igralske kariere sem opravil še vse obveznosti, ki so mi omogočale treniranje košarke in nogometa. Spomnim se, da sta me takrat pokojni Branko Elsner in Zdenko Verdenik prepričevala, da naj naredim trenersko licenco tudi za člansko ekipo, česar pa nisem hotel. V veliko večje veselje mi je bilo trenirali otroke. To delo sem nato opravljal v nekdanji Jugoslaviji kot tudi v samostojni Sloveniji."

Karel Glažar (stoji levo) z mladimi nogometaši Mure. Fotografija je nastala 10. junija 1998.

Glažar je v svoji karieri doživel veliko lepih stvari in zanimivih anekdot. Zaradi Mure se je prvič peljal z letalom, kajti nogometaši so za pot na daljša gostovanja po Jugoslaviji uporabljali letalo. "V povezavi s šolanjem in nogometom je povezana tudi zanimiva anekdota. Višjo šolo sem opravljal na zagrebški fakulteti, ki je vaje in predavanja izvajala v Čakovcu. Za dokončanje obveznosti mi je ostal le še en predmet, ki je bil povezan s folkloro in gimnastiko. Izpit je bil napovedan za soboto, jaz pa sem imel ta dan nogometno tekmo v Splitu, tri dni pozneje pa v Šibeniku. Seveda sem šel v Split, izpita pa nisem opravil. Takrat sem se prvič peljal z letalom." Glažar je izpit na koncu vseeno opravil. "Kasneje sem potem na smučanju srečal ravnatelja šole, ki me je povprašal o šolanju. Dejal sem mu, da mi manjka še en izpit in da sem izgubil motivacijo nakar mi je "zrihtal" še en termin za opravljanje izpita, ki sem ga nato v Zagrebu tudi naredil."