Mura je leta 1968 postala slovenski podprvak in se uvrstila v takrat zelo močno II. zvezno ligo zahod. Nasprotnike iz slovenske lige so čez noč zamenjali Zadar, Šibenik, Lokomotiva Zagreb, Borac, Istra in ostali velikani jugoslovanskega nogometa. Majhna Murska Sobota je bila bitko z velikimi centri. To je bil čas, ko so za Muro igrali domači fantje Anton Šarotar, Anton Puškarič, Milan Koblencer, Janez Sečko, Vladimir Kukanja, Stanko Klepec, Jože Horvat Didi, Emil Miloševič in ostali. Na pol domačina sta takrat že bila tudi Ludvik Rebrica in "Varaždinec" Zlatko Tkalčec. Kopačke je na nekaj tekmah obul tudi Feri Maučec. 

Poleti so vedeli, da brez okrepitev ne bo šlo, zato so na ravnico prišli "Štajerci" Rudi Bračič, Štefan Tolić, Kostja Urek in Jože Karmel. Še pred njimi Anton Satler in Alojz Pihler, ki sta si nato v naših krajih ustvarila tudi družini. Najmlajši med njimi je danes 76-letni Jože Karmel. Poiskali smo ga in z njim obujali spomine na takratno obdobje. Kot pravi so bili Mariborčani v Murski Soboti izjemno dobro sprejeti in še danes radi pridejo v naše kraje. Ko igrata Mura in Maribor ga še vedno sprašujejo za koga bo navijal. 

Jože Karmel je Mariborčan. Rodil se je 22. marca 1949. Na Muro pa ga vežejo zelo lepi spomini. "To so zelo, zelo lepi spomini. Mura je imela izjemno moštvo na čelu s Koblencerjem, Kukanjo, Puškaričem, legendo Sečkom in ostalimi. Nas Mariborčane so v Murski Soboti zelo dobro sprejeli. Imeli smo dober odnos z domačini, bili smo prava klapa," je uvodoma dejal naš sogovornik. "Presenetilo me je vzdušje v Murski Soboti, kjer se je živelo za nogomet. Ne samo gledalci, tudi funkcionarji so bili pravi muraši - Ladislav Koblencer, Rudi Merica, Karel Fujs in tako dalje. To so bili pravi ljudje, pripadni Muri," pravi Jože Karmel.

Zelo dobro mnenje ima tudi o trenerju Dušanu Rukavini. "Prihajal je iz Zagreba. Bil je zelo dober trener, pravi strokovnjak. Mura se je takrat prvič uvrstila v II. zvezno ligo, zato je bilo potrebno spremeniti miselnost med igralci. Razlika je bila igrati slovensko in drugo ligo. Dobro nas je pripravil in povezal. Bil je pozitiven trener," je dejal.

Karmel je takrat štel 19 let. "V Mariboru nisem dobil priložnosti, želel pa sem igrati. Ponudila se mi je priložnost odhoda k Muri, ki sem jo z veseljem sprejel. Igral sem kot posojen igralec Maribora," pravi Karmel. Njegov igralni položaj je bil na sredini igrišča. "Bil sem vezist, igral pa sem na istem položaju kot Janez Sečko. Seči je bil Murina legenda, z mojim prihodom pa je izpadel iz ekipe. Ni mi bilo lahko, bil je zelo prijeten fant in dober igralec."

S potovanji in igranjem pa je povezanih tudi veliko anekdot. "Bil sem najmlajši in najlažji. Takrat sem imel 54 kilogramov. Vedno ko smo gostovali ob morju kot je bilo na primer v Šibeniku ali Rijeki so me 'hecali', da me bodo zvezali in dali na mene uteži, da me ne odnese," se v smehu spominja Karmel.

Kljub častitljivi starosti še vedno spremlja slovenski nogomet. "Vedno ko pridem na tekmo med Mariborom in Muro me prijatelji sprašujejo za koga bom navijal. Še enkrat bi rad poudaril, da sem na Fazaneriji preživel zelo lepo obdobje in bil dobro sprejet."

Sicer pa je Karmel nogometno še vedno aktiven. V Limbušu trenira kadete, je predsednik sveta zaslužnih trenerjev pri ZNT Maribor in častni član trenerske organizacije Slovenije. V posebnem spominu pa mu je ostala tudi Trejzika. "Nekoč, ko je bila precej mlajša, sem imel neko mladinsko tekmo v Murski Soboti. Takrat je še nisem poznal. Prišla je do mene in mi rekla - to so bili zelo lepi časi, ko ste vi igrali tukaj. Že takrat je hodila na tekme. Vedno ko jo prikažejo v prenosu na televiziji se spomnim teh besed," je pogovor sklenil naš sogovornik.