Postavite se v kožo tistega pravega navijača. Dvakrat je moral v treh sezonah v svoji kultni Fazaneriji od blizu gledati, kako nasprotnik slavi svoj naslov prvaka. Leta 2022 Maribor, to sezono Celje. Nekaj najhujše, ko sredi tvojega stadiona odmevajo parole kluba, ki niso tvoje, vmes pa tudi kaka žalitev. Še živ je spomin na lanski 3. december in slavje Lendavčanov! Da, trpimo to sezono. Zares trpimo. Ker v manjših okoljih klub ni zgolj klub. Je središče skupnosti. Mura je to že 102. leto. In žal se enkrat več danes ne bojimo samo izpada. Bojimo se ponovitve zgodovine.

Zakaj? Ker, ko se v Prekmurju pogovarjamo o nogometu, to nikoli ni samo nogomet. To je identiteta, občutek pripadnosti, nekoč celo tradicija, kako uro in pol še pred prvim sodniškim žvižgom že biti na stadionu. Ker nad nami visi hudo nevaren meč s sporočilom, da bi lahko Mura znova zdrsnila v drugo ligo. To pa več ne deluje kot športna statistika. Deluje kot osebna rana. Tistih ta pravih navijačev, ki smo gledali popolno prevlado Celja ob slavju. Ran navijači 2.0. nimajo. Ker preprosto ostanejo doma na kavču. Prišli bodo, če in ko bomo spet na vrhu. Nimam komentarja več za njih!

A precej je bilo neposrečenih potez tudi v klubskem vodstvu in strokovnem štabu. Ta dva sta najbolj odgovorna, da naredijo vse, da lahko potem od igralcev zahtevajo 100 odstotkov. To bi moral biti dnevni cilj klubskih funkcionarjev in trenerjev. Res je, da nimamo enajst ali s petimi menjavi 16 nogometašev, ki morajo tekmo odigrati na visokem nivoju, če želimo parirati ekipam, ki se potegujejo za evropske vstopnice. Nogomet je danes tak, da se ne da živeti od stare slave, dokazovati se moraš sleherni dan, to nenehno dokazovanje pa mora veljati za vse – funkcionarje, trenerje, nogometaše … 

Ni pravzaprav sploh minilo veliko časa, odkar je Mura igrala evropske tekme, polnila Fazanerijo in dokazovala, da lahko tudi klub iz Murske Sobote sanja velike sanje. Naslov prvaka, evropska jesen, zgodbe o čudežih (beri: zmaga proti Tottenhamu). A vse to se danes zdi skoraj pravzaprav neverjetno oddaljeno. Ker je nogomet neusmiljen, če se tega posla ne lotiš 100-odstotno. Zato se zdaj v Muri še enkrat več ne govori o Evropi, ampak zgolj o preživetju.

Pa vendar. Zdaj na teh preostalih štirih tekmah je idealen trenutek, da se prav v takih trenutkih pokaže, kaj Mura je. Ta klub je v preteklosti že padel, že bankrotiral, že začel znova iz nič. In se je vrnil. In to močnejši. Mura zato ni klub instant uspeha. In to ne sme postati. Je klub vztrajnosti. Klub ljudi, ki pridejo na stadion tudi takrat, ko je najtežje. Čeprav nas je iz tekme v tekmo manj. Če Mura izpade, bo bolelo. Zelo! A tragedija ne bo izpad. Tragedija bi bila, če bi klub izgubil svojo dušo. Žal pa je pri tem na dobri poti.