Po zadnjih prvenstvenih neuspehih bi težko našli navijača Mure, ki ne bi bil na tleh. Razočaran nad rezultati, pristopom, ko Mura ne najde poti v zmagovalne tirnice. Ko se bojimo, z vsem spoštovanjem, Radomelj, Brava, Aluminija, Rogaške, ki so trenutno za nas znanstvena fantastika. Ekip, ki nam kažejo kaj je potrebno delati na igrišču. Ekip, ki bi jih glede na veličino kluba morali premagovati oz. se jih vsaj ne bati. Proti katerim se postavljamo obrambno, si pripravljamo manj strelov, priložnosti in se bojimo vsakih njihovih akcij. Je to Mura?

Mura je organizacijsko še vedno eden izmed top slovenskih klubov, smo pa glede na zgoraj omenjene klube ostali zadaj na igrišču. Predvsem moštveno in tudi taktično, kajti težko me bo kdo prepričal, da igralski kader po imenih toliko zaostaja. Ne želim se spuščati v debate o tem kaj je privedlo do tega, bo pa vsak, ampak res vsak, moral najprej pogledati v svoj lonec. Storiti korak nazaj, pogledati z razdalje in delati v dobrobit moštva, kluba.

Pred nami so tekme, ki bodo v marsičem odločale o nadaljnji usodi vseh akterjev - igralcev, trenerjev, vodstva. Pa menda si ja ne želijo, da se ob stoletnici SK Mure v zgodovino zapišejo kot osebe, ki so jo poslale v nižji rang? Ali jim je vseeno? Mura je vedno uspevala, ko je bila moštvena ekipa, tudi če je bila po imenih slabša. Z garanjem. Eden za drugega. Če nekdo tega noče pač ni za Muro. Pika. Amen. Stari starši so nas učili, da je potrebno iz zaboja sproti odstranjevati gnila jabolka, da bodo preostala ostala zdrava. Prispodoba, o kateri se lahko marsikdo zamisli in ki veliko pove.

Do konca je še enajst prvenstvenih tekem v katerih želimo in zahtevamo obstanek v ligi. Pa nima veze, če je tukaj Mourinho, Vermezović, Žlogar, Kurtović, Kous, Čakš, Trontelj ali kdo drug.