Nenapisano nogometno pravilo je, da so navijači v nogometu 12. igralec in da je prednost domačega igrišča velika. Nenapisano pravilo je še, da je na nekaterih nogometnih štadionih po svetu, na katerih se zdi, da so navijači 12., 13. in tudi 14. igralec, prednost domačega štadiona in igrišča tako velika, da je zmaga gostov povsem nemogoča. V to kategorijo je nekoč sodila tudi Fazanerija. Nasprotnikom so se kolena tresla že pred prečkanjem reke Mure na Petanjcih. Žal danes več ne. 

Zakaj? Nekaj je nedvomno tudi na nas, na navijačih. Navijači so preprosto ključni za nogomet. Strast in čustva, ki jih doživljajo na stadionu, so posledično nujni za dogajanje na zelenici. To je preprost fakt. Uveljavljeni športni filozof Milan Hosta namreč pravi, da ideologija športa temelji na spektaklu, kar že v izvoru pomeni videti in biti viden. »To je imperativ spektakelske kulture, na čemer temelji ideologija kruha in iger. Razumeti moramo tudi športni motiv. Zakaj pa bi profesionalni športnik tekmoval, če ni gledalcev? Moramo vedeti, da tekmovalni šport brez navijačev izgubi smisel in podobo, šport brez podobe pa je prazen.« Hosta tudi meni, da športa brez gledalcev pravzaprav ni. »Večkrat rečemo, da so navijači v nogometu dvanajsti igralec, ki ponese domačo ekipo, pri čemer govorimo o psihološkem momentu. Tudi med občinstvom se med športno tekmo odvija posebna igra z mehiškim valom ali besednimi dvoboji navijaških skupin, s čimer se dviguje vrednost dogodka.« 

Tisto, kar dejansko ima narativ, in kar običajno odmeva še močneje od prejetih zadetkov, so nedvomno zvoki s tribun. Ko nam na igrišču ne gre, moramo slišati škripanje zob navijačev, pesmi o upanju, gromke glasove proti nasprotniku, delivcem pravice. Tudi proti NZS, če je treba. Nasprotno pa te dni gre preveč trošenja energije v smer, kdo je kriv, da Mura nima podobe na zelenici, zakaj je Fazanerija čedalje bolj prazna, in kako je to mogoče, da se na našem kultnem štadionu redko kdo počuti domače. Igralci pri tem niso prav nobena izjema (beri: odnos in pripadnost do grba in dresa oz. štart za penal proti Aluminiju in rdeča kartona v Celju). A to je že naloga za klub, ki bo moral tako ali drugače najti pot nazaj do navijačev. Najlažje pa to nalogo opravijo igralci sami. Pika. Dokončna pika. 

Eno nenapisano nogometno pravilo je še, da prav navijači na tribunah dajo tisto prepotrebno energijo, ki lahko spreminja dogodke na igrišču, nadgradi tako športnike kot šport. Ampak športniki nedvomno morajo obratno dati vse od sebe. Fazanerija nas spomladi potrebuje, kot še nikoli doslej. Ampak tudi nogometaši več nimajo prav nobenih izgovorov. 3, 4, Mura! Kje boste torej vi, v soboto, 7. marca proti Primorju? Pravi navijač se medtem že spomni, kje je bil 8. marca lani. Na tekmi Mura – Radomlje. Za zmago z 2 : 0 sta v 23. in 26. minuti zadela Matic Vrbanec in Amadej Maroša. Ekipo je vodil Matjaž Kek, ob njem so danes v črno-belem kadru le še Petrovič, Sana, Proleta, Antolin in Čakš. No, pa na gostujoči klopi je sedel Darjan Slavic. 

Tudi zato je nor ta nogomet (ni cirkus), ampak Fazanerija je navkljub vsemu skupaj, kar se dogaja okoli Mure, le ena. Vrnimo ji ta kult! Da ne bo prepozno. Ampak, kot rečeno, najlažje, da ji vrnemo kult, je, da se za grb ali dres Mure »mora umreti«. To preprosto pomeni: igrati z vsem srcem, biti bojevit do zadnjega diha in postaviti čast kluba nad osebne interese. Po abecedi od Ajhmajera in Antolina naprej vsi. V tem primeru na tribunah ne bomo tiho!