Tretjina prvenstva oziroma enajst krogov je že za nami. Tedni od začetka prvenstva 23.7. pa vse do danes so dodobra razburkali in spremenili Muro. Že ob koncu sezone 1999/2000 je v Muro prišel obetaven hrvaški trener Zlatko Kranjčar. Obljubljal je vrnitev Mure v slovenski vrh oziroma v letošnji sezoni vsaj v sredino lestvice. Skromnemu igralskemu kadru sta se tako pridružila nekdaj prvi strelec SNL Novica Nikčevič in organizator igre Attila Horvath sicer Madžar.

Začetek prvenstva je Mura začela silovito z navdušujočo igro. Čeprav bi naj ti dve okrepitvi pripomogli k doseganju zadetkov smo navijači na prvi zadetek čakali vse do 4. kroga, ko je na Fazaneriji gostoval Rudar. Slaba učinkovitost je seveda imela za posledico slabe rezultate in Mura se je kaj kmalu znašla na samem repu razpredelnice. Čeprav je uprava odločno stala za trenerjem in odslovila obe okrepitvi se položaj ni bistveno spremenil. Že od daleč je bilo moč videti, da igralci igrajo nekako pod silo z imperativom zmage. Kranjčar je tako začel s "premetavanjem" posameznih igralcev na igrišču in s tem v bistvu sam sebi tresel stolček. Na Kranjčarjevo željo je uprava v klub pripeljala novega napadalca Srba Aleksandra Kopunovića sicer velikega talenta jugoslovanskega nogometa. Mura je bila tako še vedno edina ekipa v ligi brez zmage in želja po zmagi je pometla s Kranjčarjem, ki je tako moral spakirati kovčke. Usodna je bila pokalna tekma z Dravogradom. Edina Kranjčarjeva zmaga je bila tako zmaga v 1/16 finala pokala proti Pohorju, pa še ta je bila vse prej kot prepričljiva. Zanimivo je to, da je Mura pod njegovim vodstvom postala ena najbolj grobih ekip v ligi.

Po zamenjavi trenerja je krmilo potapljajoče se barke prevzel dotedanji trener vratarjev Slobodan Đurić. Igralcem je uspel dvigniti samozavest in vnesel več svežine v igro. Predvsem je pomembno, da so igralci postali bolj svobodni na terenu, kar je nenazadnje tudi trend sodobnega nogometa. Tako ni več klasičnih branilcev oz napadalcev, ampak mora biti igralec v določenem trenutku sposoben prevzeti kakršno koli drugo vlogo.

Z zamenjavo trenerja je tako prišla tudi prva zmaga proti Primorju in nato še druga proti Kopru. Vmes se je Muri pridružil tudi Zoran Vukčević odličen napadalec, ki je svoje kvalitete med drugim dokazoval tudi v beograjskem Partizanu. Đurićeva bilanca se tako glasi: 3 zmage in 2 poraza. Spomnim se nekega intervjuja z Đurićem, ko je izjavil, da ima v svoji karieri malo neodločenih rezultatov. Njegova teorija je, da je boljše eno tekmo izgubiti in drugo zmagati kot pa obe igrati neodločeno. Zato je velik zagovornik napadalnega nogometa, kar je tudi edino prav.

Za poglavje zase bi lahko označili gledalce. Na začetku je kljub slabim rezultatom na stadion prihajalo po 2000 in več gledalcev. Ta številka se je v šestem krogu razpolovila in se sedaj spet bliža tej številki. To je tudi zadosten razlog, da navijači potrebujemo dober in stabilen klub v regiji, ki bi nas nenazadnje razveseljeval s svojimi dosežki.

Kako naprej? Vsekakor je potrebno postoriti še veliko na vseh področjih. Igralce je potrebno razbremeniti ter psihološko in taktično pripraviti. Zdaj je idealen čas za to, saj dva tedna ni prvoligaških tekem zaradi nastopa reprezentance. Zelo dobro bi bilo jesenski del prvenstva končati na sredini lestvice in se potem spomladi morebiti povzpeti še kakšno stopničko višje. Na drugi strani pa se pojavljajo problemi z Đurićem saj nima ustrezne licence, čeprav obvlada in razume svoje delo. Vsi ti problemi so seveda moteči dejavniki in navijači srčno upamo, da se bo vse uredilo kot je treba in kot si klub zasluži.