Ko se je končala tekma v Ljudskem vrtu, sem lahko le pritrdil Šavlu, sotrpinu iz podkasta Doj se prosi. V 112. je nekako napovedal, da se boji, da bomo proti letos povprečnemu Mariboru na tokratnem gostovanju izgubili brez izstreljenega naboja. Točno tako je bilo. Dve napaki, dva zadetka v mreži Raduhe. Sami smo si jih izvali, ni nas nasprotnik od prve minute stisnil na rob kazenskega prostora. Še enkrat več nismo začeli dveh tekem zapored v enaki postavi. Spet se je (po)iskalo razloge, zakaj nam tokrat znova ni šlo vse prej drugje, kot pa pri sebi. Turška kolonija je bila zrela, da bi jo spravili na kolena. Oskar zato ne sme biti zadovoljen. Ni naredil vsega. Zakaj smo se že od prvega žvižga sodnika povlekli nazaj?

Ko so v tednu pred podelitvijo filmskih nagrad Oskar mnogi v visokem pričakovanju, imamo tudi črno-beli kibici pač svoja pričakovanja. In o tem je treba spregovoriti na glas. Dovolj je izgovorov, vse prevečkrat smo navijači to sezono sklonili glave, saj da že bo in da bo naslednjič zares bolje. Ni se posrečil eksperiment s Sano na levem boku. Agresija že, a drugi gol je tudi posledica njegovega nespametnega prekrška. Pričakovano je v polčasu ostal v slačilnici. Kerin s klopi, še prej Kurež sta vsaj poskušala. Da lahko, sta pokazala že doma proti Celju. Proti Štajercem je od začetka obsedel še Domjan. Morda Kumer Čelik začne v začetni postavi namesto zadnje okrepitve?

Ve se, kdo ima odgovore. Navijači imamo pravico spraševati! Tako pač je v nogometu. Zdaj je preprosto. Tri domače tekme zapored, še najbolj bo štela ta prva, že to sredo. V osmini finala pokala nas čaka Koper. Neugodno bo. Ampak treba je iti na polno. Ne le borbenost, defenzivna podoba … Treba bo zadeti, preprosto – čas je za zmago. To si publika, ki je še enkrat več letos trpela v štajerski prestolnici, nedvomno zasluži. O Bravu in Radomljah pa le toliko. Nekoč sta se obema tresle noge, ko sta se peljala že čez Trojane. Sami smo krivi, da temu ni več tako.

Zakaj ne bi v sredo odločil Maroša? Odrinjen na stranski tir, čeprav nam je vedno zadeval v ključnih trenutkih, na ključnih tekmah ... Ali Antolin? A ni bil na prijateljskih tekmah v Turčiji med najboljšimi? Zakaj ne bi onadva, domača fanta, v najbolj filmskem tednu v letu, začela pisati najbolj nor scenarij. Da bomo na tridesetletnico osvojitve pokala iz 1995 in peto iz 2020, v tretje spisali še eno zgodbo o uspehu. Da se bomo zato še enkrat več zatopili v zaprašene arhive, in iskali podatke, da je na prvi tekmi finala 95 v Celju za 1 : 1 zadel Rous, ki je danes prvi kriminalist v Pomurju, da je za Publikum zadel Sešlar, katerega sin je letos kralj asistenc v konferenčni ligi, da je na povratnem srečanju prefinjeno za dvig pokala zadel Topić, da je igral Kokol, ki danes vodi Murašice …

Pokala se ne igra, v pokalu se zmaguje. Preprosto je. Navijači v sredo pričakujemo odgovore. In zadetke.