Poslovil se je Nikolaj Cug, zvesti privrženec Mure. Rodil se je 4. julija 1954. Milan, kot so ga klicali prijatelji, je bil navijač Mure vse življenje – nogomet in Muro je imel preprosto rad. V mladosti je igral nogomet, pozneje pa je deloval tudi kot nogometni sodnik. Nekaj tekem je odsodil kot stranski sodnik v takratni prvi slovenski nogometni ligi.

Zaposlen je bil v Avtobusnem prometu kot voznik avtobusa. Moji prvi spomini nanj so povezani z zanimivo anekdoto. Nekoč je peljal skupino izletnikov z avtobusom na izlet. Med njimi se je pred odhodom razširila informacija, da jih na izlet pelje »Cug«. In izletniki so se zjutraj namesto na avtobusno postajo odpravili na – železniško postajo.

Pogosto sem ga srečal, ko se je s kolesom pripeljal na Fazanerijo na tekmo, ali pa se je po njej odpravil domov. Ob teh priložnostih sem se z njim vedno pošalil, da se je »Cug« na tekmo pripeljal s kolesom. V črno-bela oblačila iz Murinega shopa ni oblekel le sebe, ampak tudi svojo družino. Najbolj srečen je bil, ko je Mura osvojila naslov državnih prvakov.

Kot voznik avtobusa je v preteklosti pogosto prevažal nogometaše Mure na gostovanja, kar mu je bilo še posebej pri srcu. Muraše je pogosto obiskoval tudi na treningih.

Ne bomo ga pogrešali samo mi, navijači Mure. Tudi sektor E, vrsta 9, sedež 55, od koder je vedno spremljal tekme Mure – seveda s sezonsko vstopnico – bo za vse nas, ki smo ga poznali, brez njega drugačen. Sedež 55 na južni tribuni bo prej ali slej znova zaseden: kot pregovorno radi rečemo, pa ima Mura odslej še enega navijača več na nebu.

Družini izrekamo iskreno sožalje. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Počivaj v miru.