Georg Suban je bil 21. predsednik Mure. Ta položaj je zasedel 10. junija 2003 opravljal pa ga je do konca sezone 2004/05 po kateri se je Mura zaradi nepridobitve licence poslovila od prve lige. Zatem se je povsem umaknil iz javnega življenja, danes pa živi kot vsi običajni ljudje. Hodi v službo in ima svoje hobije. Umaknil pa se je tudi iz nogometa.

V nedeljo, 8. decembra, je po več kot dvajsetih letih znova prestopil prag Fazanerije in si ogledal dvoboj Mure in Kopra. Z veseljem je stopil pred naš mikrofon in delil spomine na svoje predsednikovanje. Le-ti so kar vreli iz njega. Kot pravi ima na Mursko Soboto, kljub grenkim izkušnjam, lepe spomine. Dodaja da mu ni žal za noben evro, ki ga je tukaj zapravil, obžaluje pa, da je takrat ostal sam.

Gospod Suban, dobrodošli na Fazaneriji. Se spomnite kdaj ste nazadnje prestopili prag tega stadiona?

"To je bilo pred dvajsetimi leti, ko so mi rekli, da bomo izpadli v peto ligo in da je najbolje da vse pustim. Vsi so obljubljali, da mi bodo pomagali vključno z županom Štihcem. Na koncu pa sem ostal sam. Nihče ni hotel pomagati klubu. Žal mi je, da se je to zgodilo. Moji nameni so bili pošteni. Svoj, do zadnjega evra prislužen denar, sem dal klubu. Mnogi me še danes sprašujejo zakaj sem to storil. Ker Muro spoštujem in ker vem, da ima še danes izjemno publiko in navijače."

Dvajset let je kar dolga doba.

"Zelo sem vesel, da sem tukaj. Po tistem kar se je zgodilo sem si rekel, da ne bom nikoli več prišel. Je pa res, da so me pogosto spraševali zakaj me ni. Rad bi se zahvalil klubu, da me je povabil na prireditev ob stoletnici, vendar sem bil ravno takrat v tujini in odsoten. Še enkrat vsa čast Muri. Za to, da sem danes tukaj je zaslužen Koper in gospod Guberac, ki me je dal na seznam akreditiranih oseb. Je pa na moj prihod vplival tudi delegat iz Prekmurja, ki mi je nedolgo nazaj na eni izmed tekem dejal, da me pravi navijači spoštujejo. In sem rekel, da grem. Slabi ljudje so vsepovsod, tudi pri nas."

Če se ne motim je malo manjkalo, da bi prišli že v prejšnji sezoni?

"Tudi takrat sem bil na seznamu, vendar nisem prišel. Rekel sem ne in me ni bilo. Nič nimam proti Muri in nikoli ne bom imel. Tokrat pa sem vseeno prišel."

Preden se vrneva dvajset let nazaj še mogoče vaš pogled na tekmo Mure in Kopra.

"To kar sem videl proti Kopru ni bilo tako slabo. Motilo me je žvižganje Stevenu Junčaju. Sprva sploh nisem vedel za kaj se gre, ker nisem več toliko v nogometu. Kasneje so mi to razložili. Nisem vedel, da je igralec povezan z vašim investitorjem. Ni to v redu, ker je fant proti Kopru odigral zelo dobro. Mislim, da se bo Murina krivulja prej ali slej obrnila navzgor. Klub ima ljudi. Murska Sobota ima rada nogomet, tako kot Maribor. Olimpija tudi. Na žalost tega v Kopru ni. Koper ima odlično vodstvo ampak kaj jim to pomaga, če ni navijačev. Mura pa jih ima."

Kje ste danes, kaj počnete in s čim se ukvarjate?

"Življenje se mi je precej obrnilo. Živim v Umagu na Hrvaškem, delam pa v Sloveniji. Precej mi je pomagala družina Guberac, za kar sem jim in jim bom večno hvaležen. Z ženo imava dve podjetji. Ukvarjam se s kavo, ona pa ima kozmetični salon. Nisem več to kar sem bil nekoč, sem daleč od tega. Sem preprost človek kot vi. Vse sem dal skozi. Na tekmi sem videl gospoda Junčaja, kako je imel okrog sebe varnostnike in kako so ga nekateri žalili. Vse to sem tudi jaz dal skozi. Ko tako pomislim, je moje življenje sedaj precej boljše. Imam plačo, lahko normalno živim, grem ribarit, naredim svoj posel, gledam nogomet, rad imam šport, smučanje, skoke. Imam povsem drugo in drugačno življenje."

Ustaviva se še pri objektu na katerem sva. Kakšen je vaš vtis o stadionu dvajset let pozneje? Je še kaj ostalo enakega?

"Precej se je spremenilo, dosti stvari pa je ostalo enakih. Še vedno je v klubskih prostorih tisti šank (smeh). Tisto kar je drugače pa so pozitivne spremembe. Takrat ni bilo reflektorjev, novih sedežev in tako dalje. Kljub slabi izkušnji sem zelo vesel, da sem bil v Muri."

Roko ste stisnili tudi gospodu Junčaju.

"Nisem mu želel povedati kdo sem. Prišel sem do njega, mu stisnil roko in mu dejal držite se. Pogledal me je in seveda ni vedel kdo sem. Od srca sem mu zaželel vse dobro, saj sem tudi sam doživljal podobne stvari. Poglejte on daje svoj denar in mi je zelo žal, da po njem pljujejo. Daje svoj denar, ljudje pa ga blatijo. Mislim, da to ni v redu. Napišete lahko tudi to, lahko pa izpustite - Mura je vedela, da bom na tekmi, vseeno pa mislim, da bi me lahko kdo pozdravil ali pa mi kot nekdanjemu predsedniku stisnil roko. Ne jaz njim, ampak oni meni. Vam pa vsa čast, da ste pristopili do mene. Bili ste edini."

Vam je bilo kadarkoli žal, da ste bili predsednik Mure?

"Ne, ne. Nikoli. To je bila moja odločitev. Nikoli mi ni bilo žal, da sem bil v Murski Soboti in Kopru. Murska Sobota ima fenomenalne navijače, vse je bilo v redu. Edino ogoljufali so me s papirji. Mesec dni pred mojim prihodom so mi dali ponarejene papirje o finančnem stanju kluba iz katerih je bilo razvidno, da klub ni imel dolgov. Kasneje sem ugotovil realno stanje. Ko sem jih vprašal zakaj so to naredili, so mi dejali, da za ljubezen do Mure. Rekel sem OK, vsa čast vam za to. Od takrat nisem verjel nikomur več. Menjal sem Ervina Kerčmarja. Kasneje ko je župan postal g. Štihec, mi je dejal, da za dolgove nisem popolnoma nič kriv, da so ti obstajali že prej. Še enkrat so obljubili, da mi bodo denarno pomagali, jaz pa sem dejal - če boste denar dali vi, ga bom jaz še naprej tako kot do sedaj."

Georg Suban, ko je leta 2003 postal predsednik Mure. Foto: Simon Horvat.

V takratnih intervjujih ste vedno poudarjali, da ste Muri dali vse.

"Vse sem ji dal kar sem imel. Kupili smo nove drese, enako kvalitetne je imel Real Madrid. Že dresi so takrat stali zelo veliko in so bili zelo kvalitetni. Daleč od tega, da Mura sedaj ni lepo oblečena. Ampak takrat smo imeli najboljše kar je obstajalo na tržišču, zraven tega pa smo bili vsepovsod, imeli kvalitetne priprave in podobno. Vse sem dal, vendar sem zahteval, da mi pri tem pomagajo. Tudi oblast, župan. Tega ni bilo, zakaj ne je sedaj brezpredmetno govoriti. Mogoče so ti ljudje takrat mislili kaj drugače. Ne vem. Ampak navijači in ljudje kot ste vi - čista desetka."

Takrat ste v Murski Soboti sprožili pravo evforijo, saj vam je uspelo na klop pripeljati Miroslava Blaževića.

"Sprva sem želel Ljubišo Tumbakovića. Vse smo se dogovorili. Ko smo se v tistih časih pogovarjali o denarju smo vedno govorili o nemških markah. Ko sva si s Tumbakovićem segla v roko in rekla, da greva v Mursko Soboto mi je dejal, da on želi evre. Prišlo je do nesporazuma, mogoče tudi z moje strani. Potem sem jaz rekel ne. Je pa bil ta znesek še vedno dvakrat manjši kot ga je kasneje zahteval Ćiro. Kmalu zatem sem dobil klic, da me želi videti Miroslav Blažević. Vzel sem avto in šel k njemu. Dejal mi je, da bom z njim dobil publiko, navijače. Napravil sem to 'ludost', pripeljal sem ga in ni mi žal. Mislim, da kot trener ni bil dober za Muro, kot človek pa je. Vidim, da se še dandanes govori, da je bil Ćiro Blažević pri Muri. Če gledam nazaj mislim, da sem naredil dobro potezo za Muro."

Prihod Blaževića na prvi trening 22. junija 2003. Foto: Simon Horvat.

"Ludost" v Murski Soboti je verjetno pravi izraz za Ćiromanijo.

"Stalo me je ogromno denarja in za ta denar bi takrat lahko dobil dosti boljšega trenerja. Stal me je 10.000 evrov. Še danes boste za ta denar lahko v Fazaneriji dobili dobrega trenerja. Zapomnite si. Zelo dobrega. Ampak to je bilo pred dvajsetimi leti. Če dam primerjavo, takrat ste kupili vilo, danes pa lahko za isti znesek kupite le stanovanje. Veliko sem ga plačal. Z ene strani super, z druge strani pa sem moral imeti ob njem dva trenerja - Zlatka Gaborja in Mihajla Petrovića. On je bolj kot na strokovnost gledal na svojo popularnost. Bil je že v letih. Obljubil sem, da bom pripeljal 'nekog jakog' in to sem s Ćirom tudi naredil. 'Ludost' je bilo v smislu financiranja tega."

Kaj pa 'ludost' s smislu publike?

"Zaslužila si je. Takrat je bil na prvem treningu poln stadion in publika si je zaslužila, da je uživala ob njem. Šli so na priprave, to je bila resna stvar, bilo je veliko pozitive. Vsi so bili okrog nas, ne samo zaradi mene, temveč predvsem zaradi Ćira. Zaradi njega sta takrat tudi evropa in svet bolje spoznala Muro. Mislim, da je še danes velik plus za nogomet v Murski Soboti, saj vsi vedo da je bil na Fazaneriji."

Bi danes, dvajset let kasneje naredili kaj drugače kot ste takrat?

"Če iskreno povem ne vem. Naredil sem korekten posel. Če bi imel ob sebi drugačne ljudi, bi marsikatero potezo naredil drugače. Moral bi imeti več kvalitetnih ljudi. Mogoče sem tu naredil napako, da nisem imel dober kader. Pripeljal sem Fundaka, ki ni delal slabo, daleč od tega. Veliko ljudi v Murski Soboti sploh nisem poznal, pomagal mi pa ni nihče. Mörec je bil zraven, vendar mi ni pomagal. Ga pa spoštujem in če bi ga danes srečal bi ga pozdravil in mu segel v roko. Proti nikomur nimam nič. Mogoče sem pričakoval več pravih ljudi, ki pa jih v Murski Soboti nisem imel. Enako je bilo v Kopru, kjer razen Guberca nisem imel nikogar. Švicko in Fundak sta bila v redu, vendar kot sem dejal bi moral imeti ob sebi tudi prave domače ljudi. Nekoga, ki ima bolj rad Muro in mesto in ga po drugi strani mesto tudi spoštuje. Če ste v Zagrebu morate imeti nekoga iz Zagreba, če ste v Beogradu, nekoga od tam. Edino to bi menjal."

Kljub vsemu ste verjetno doživeli tudi kakšne lepe trenutke.

"Bilo je zelo lepo, ko smo pripeljali Ćira. Ploskali so mi. Po mojem odhodu so sicer nekateri novinarji pisali in objavljali neresnice, vendar je to bila manjšina. Vam pa povem, da sem v Kopru in Umagu srečal precej ljudi iz Murske Sobote, ki so mi segli v roko in me pozdravili. Od natakarjev, receptorjev in tako dalje. Preprostih ljudi. Še enkrat bom povedal, da imam na Muro lepe spomine, predvsem na tiste prave ljudi."

Georg Suban v klubskih prostorih na tekmi Mura : Crvena Zvezda, 16. julija 2003. Ob njem je Branko Ivanković. Foto: Simon Horvat.

Zraven Ćira je imela Mura takrat tudi zelo dobro moštvo, ki pa mu ni uspelo doseči vidnejše uvrstitve.

"Prvo leto nismo bili slabi. Žal mi je, da tega leta nismo osvojili naslov. Ampak kaj je tu je. Tista Mura je bila po imenih in kvaliteti zelo, zelo dobra. Mislim, da bi morali vsaj prvo leto brez problemov biti prvaki. Drugo leto je bilo že težje, ker ni bilo pomoči in sem ostal sam."

Imate še kakšen kontakt z ljudmi iz tistega obdobja?

"Iz Murske Sobote nobenega. V dvajsetih letih sem se nekajkrat slišal le z Zlatkom Gaborjem, ki me je poklical in spraševal kako sem. Ziko je bil do mene korekten in ga spoštujem."

Kako gledate na vse te uspehe in padce Mure, ki so se zgodili po vašem odhodu?

"Iskreno povedano nisem vsega toliko spremljal, ker sem se umaknil iz nogometa. Mura je bila prvak za kar ji še danes čestitam in sem za to zelo vesel. Vem, da ni lahko, to vidim tudi po Gubercu v Kopru, kjer se bori. Je močan človek in uspeva. Ljudje morajo razumeti predsednike kot je Kuzmič, ki se borijo da klubi živijo in napredujejo. Sporočil bi vam, da spoštujete gospoda Junčaja in da mu stojite ob strani. Daje svoj denar. Dobro je rekel na tekmi, če ne bi bilo mene bi vi bili v peti ligi. Če je to dejal, potem nekaj je na tem. Nekateri pa so ga pljuvali. Meni je zelo žal."

Veliko vzporednic, ki se sedaj dogajajo lahko potegnemo tudi z vašim obdobjem.

"Tudi meni so se dogajale podobne stvari. Ko sem odšel so marsikaj govorili o meni. Nobeden pa ni rekel koliko dolgov je bilo, ko sem prišel v klub. Jaz sem pokrival Murine dolgove iz preteklih let, da bi igrali prvo ligo. Vendar ne mojih dolgov, temveč dolgov prejšnjih vodstev. To je bil cel kaos, ampak nič za to. Gremo naprej (smeh)."

Gospod Suban hvala za vaš čas in pogovor. Upam, da se še kdaj srečamo na Fazaneriji. Vse dobro vam želimo.

"Hvala tudi vam, zelo sem vesel, da ste se spomnili name in me pozdravili. Ko bo končana Murina knjiga si bom z veseljem priskrbel izvod in jo prebral."