Andrej Kvas je nekdanji prvoligaški nogometaš, ki je v karieri igral za Maribor, Celje, Aluminij in avstrijski Hartberg. Po koncu igralske poti se je posvetil trenerskemu delu, sprva pri Dravi Ptuj, nato pa se je leta 2022 pridružil NŠ Mura kot pomočnik glavnega trenerja. Zdaj deluje kot pomočnik trenerja pri Osijeku. Z njim smo opravili kratek pogovor. V njem se je dotaknil tudi Mure in igralcev, ki so nosili oba dresa - Boharja, Janže, Dakuja, Jurišića in tako dalje.

Ste že med igralsko kariero vedeli, da boste po njenem zaključku stopili na trenersko pot?

“Vedel sem, da bom nekega dne postal trener. To je bila vedno moja želja – da ostanem na igrišču tudi po koncu igralske kariere. Že zelo zgodaj sem imel močno željo, da se čim prej vpišem v trenersko šolo, zato sem že v zadnjih letih kariere opravil osnovne licence, potem pa se je vse skupaj odvijalo zelo hitro.”

Kakšne so vaše naloge kot pomočnik trenerja?

“Zdaj, ko delujem kot pomočnik trenerja, imam naloge, o katerih se dogovorim s šefom strokovnega štaba in trenersko ekipo v klubu. Opravljam tisto, kar od mene zahteva glavni trener. Včasih gre za prekinitve, včasih za individualne analize z napadalci. Seveda aktivno sodelujem v trenažnem procesu, kaj in kako bomo določenega dne delali, pa odloča šef strokovnega štaba.”

Katera trenerska filozofija vam je najbližja – bolj napadalna, bolj organizacijska ali morda nekaj tretjega?

“Najbolj imam rad organizirano igro, v kateri zahtevam, da je moja ekipa protagonist vsake tekme in seveda čim bolj napadalno usmerjena.”

Sam sem imel priložnost videti pogoje, ki jih imate v Osijeku – res vrhunsko urejeno okolje, od infrastrukture do organizacije. Po vašem mnenju, kakšna je glavna razlika med pogoji za delo v Sloveniji in na Hrvaškem?

“V NK Osijek so pogoji res vrhunski, takšni, kot si jih lahko trener ali igralec samo želi. Infrastruktura je tu na najvišji ravni prav v vsakem segmentu. Pogoji za delo v Sloveniji in na Hrvaškem so primerljivi, toda na Hrvaškem ima nogomet daljšo tradicijo in večjo vrednost. Poseben pomen dajejo tudi klubi, kot so Dinamo in Hajduk, v zadnjem desetletju pa še Rijeka. V Sloveniji imamo večna tekmeca Maribor in Olimpijo, v zadnjih letih pa je velik korak naprej naredilo tudi Celje – ne samo v domačem prvenstvu, temveč tudi v Evropi.”

Katera nogometna tekma vam je v karieri najbolj ostala v spominu – bodisi kot igralcu ali kot trenerju?

“Če se ozrem nazaj na igralske čase, bi med svojimi spomini zagotovo izpostavil eno zame posebno tekmo. Ko sem igral za Maribor, smo doma premagali Koper s 4 : 0, sam pa sem dosegel vse štiri zadetke. To je bil res odličen občutek.”

Katera oseba je imela v vaši karieri največji vpliv – in zakaj?

“Če bi moral izbrati, sta me največ naučila Herbert Klančnik in Zvonko Breber – oba legendi NK Maribor, ki sta mi v mladinskih letih dala ogromno znanja in podpore na igrišču. V članskem nogometu pa je bil to sedanji selektor Slovenije in nekdanji trener Rijeke, gospod Matjaž Kek. Prav pri njem sem debitiral in kot mlad igralec dobil pravo priložnost na članski ravni – in to v mojem Mariboru. Tega se ne pozabi.”

Zanimivo je, da imata Osijek in Mura kar nekaj skupnih igralcev, ki so nosili dres obeh klubov – med drugim Bohar, Janža, Baić, Daku, Miloš, Kolić, Jurišić – in zdaj tudi vi. Se vam zdi, da imata kluba kaj skupnega pri načinu dela, razvoju igralcev ali v sami nogometni kulturi?

“Osijek in Mura imata navijače, ki resnično ljubijo svoj klub. To je v obeh primerih zelo izrazito, prav tako tudi navezanost na domače igralce. Vsak klub ima svojo posebnost v načinu dela, a oba si prizadevata razviti čim več lastnih, torej domačih igralcev, da bi postali zanimivi za večje klube in za prestope v tujino.”

Kaj bi sporočili navijačem čarno-bejlih?

“Za navijače čarno-bejlih imam samo eno sporočilo: bodite opora svojemu klubu tako v dobrih trenutkih kot tudi takrat, ko ekipi ne gre najbolje. Verjemite, da je to najpomembnejše – in da klub, kot je NK Mura, to potrebuje in si tudi zasluži.”